Pred davnimi časi je visoko v Alpah živela lepa, a osamljena kraljica z ledenim srcem. S svojim angelskim glasom je v globino svoje jame zvabila nešteto pastirjev, da bi jih zasnubila. Toda prava ljubezen se ji je še naprej izmikala in sčasoma se je njeno hladno srce pričelo dolgočasiti v družbi pastirjev. In tako je s krutim zamahom zapestja zaukazala svojim pritlikavim sužnjem, da so pometali pastirje v ledeno brezno.

Nekega dne pa se je revni, a pogumni pastir povzpel na goro in se nehote zatekel v kraljičino jamo. Kraljico je pastir v trenutku očaral in njeno ledeno obnašanje se je omehčalo v ljubeč objem. A pritlikavi sužnji tega niso odobravali. Polni zagrenjenosti in zavisti so spečega pastirja ujeli in ga kot že mnogokrat doslej vrgli v brezno.

Ko se je kraljica prebudila in spoznala, kaj se je pripetilo, jo je prevzela velika žalost. Ko je objokovala svojega ljubimca, se je njeno ledeno srce stopilo ravno za toliko, da je lahko potočila eno samo samcato solzo.

Ko je solza poljubila zamrznjeno zemljo, se je kristalizirala v prefinjeno rožo - planiko. Tako se je iz tragične zgodbe porodil trajen simbol ljubezni, poguma in lepote, ki bo za vedno zaznamoval osrčje Alp.